Na začetku

»Komú narpred veselo

zdravljico, bratje! čmo zapét'!«

Je vprašal pesnik, pa na vprašanje ni zahteval odgovora. Nam, sinovom sloveče matere. Nam pojmo zdravljico. In ista pesem nas takole nagovarja: »Prijatlji!« Velik pesnik France Prešeren nam pripoveduje, da so odrodile trte in nam dale vince, vince sladkó. Pesnik nam ponuja vino.

Ta zdravica, ti prijatelji in to vino so tako pomembni, da smo Slovenci del te poezije prevzeli za uradno državno pesem. Za našo himno. Ni samoumevno, da nam trta vince rodi. Vince, ki priteče iz sodov in steklenic je skrbno pripravljeno, kletarjeno in negovano. Slovenci ga imamo zelo radi. Pa naj bo belo ali rdeče. Bujno aromatično, lahkotno, suho ali sladko. Tako, ki ga pridelamo pri nas. Z njim se po kakovosti uvrščamo v sam svetovni vrh.

V svetovnem vrhu pa nam ni vedno samo lepo. Tam, tam je boj za obstanek. S sklopom sprememb v družbi, ki jim pravimo globalizacija se spreminja prej omenjeni svetovni vrh. Mali vinogradnik tako močno čuti posledice, zato je naša naloga, naloga vseh nas, ki danes sedimo tu, da se borimo. Da se borimo za spremembe, tako kot se bori naš resorni minister. Gospod minister, stojimo vam ob strani in verjemite mi, lahko računate na nas in skupnimi močmi bomo uspeli tudi v zgodbi terana.

Pa naj bo v kozarcu teran, modra frankinja, belokranjec, laški rizling, šipon, cviček ali katero drugo vino, bomo v kozarcu nosili zgodbo. Zgodbo s sladkim koncem, četudi je vino morda suho. Vsaka steklenica namreč pripoveduje zgodbo. S svojo etiketo, s svojo embalažo in celostno podobo ter okusom. Zgodba pa se zaključi, ko krog prijateljev nazdravi, ko sta trta in vino vez med preteklostjo in prihodnostjo, med dnevom in nočjo, med zimo in poletjem.

Čas okoli nas dojemamo na dva načina. Tistega, ki se dogaja in tistega, ki se ga spominjamo. Na bo ta trenutek vesel in radosten, spomin nanj, pa naj ostane svetel in večen.