Praznik vina, kruha in salam

Kruh je krojil zgodovino človeštva. Če vprašate mene, ga kroji še danes. Ljudi je delil (žal jih deli še danes) na revne in bogate, site in lačne, na gospodarje in podložnike, predstavljal je plačilno sredstvo in davčno merilo.

  

Nekoč so svoje delo ljudje v pradavnini prikazovali s slikami, ki so jih risali na jamske stene in nekatere izmed teh slik so ohranjene še danes. Te prikazujejo dejavnost, kako so nabirali zrnja divje pšenice. Kruh so poznali že stari Egipčani 6000 let pr.n.š., o čemer pričajo slike v mogočnih grobnicah faraonov. Okoli leta 1000 pred Kristusom so v Egiptu odkrili bel kruh, ki velja za enega izmed prvih modernih kruhov. V Egiptu je bilo čez čas znanih do trideset vrst kruha. Kasneje so vso tehnologijo za peko kruha od Egipčanov prevzeli Grki, ki so svoje spretnosti nato prenesli še v ostale dele Evrope. V Rimu je bilo znano prepričanje, da je kruh bolj zdrav od mesa.

Znano je, da se je skozi zgodovino kazal socialni status prebivalstva ravno po barvi kruha, ki je bil del obroka. Revnejši ko so bili, temnejši kruh so jedli, to pa zato, ker je bila bela moka dražja.

V srednjem veku so kmetje svoja zrna nosili v mlin, kjer jih je mlinar zmel v moko. Vsega pridelka naenkrat niso nikoli prinesli, vsakič po nekaj malega. V letih lakote so mešanicam mok dodajali tudi druge sestavine, kot so krompir, fižol, lanene glavine ali pa celo tudi drobir notranjega dela lubja. Za vzhajanje testa so nekoč uporabljali drože, včasih tudi ostanke testa prejšnje peke. Kvas se je uveljavil šele po prvi svetovni vojni. Testo so mesili v lesenem koritu, po 19. stoletju pa v mentrgah (miza, ki ima pod seboj korito globoko do 30 cm in je pokrita s pokrovom), še danes te mize z mentrgo uporabljajo v kmečkih hišah. Kruh so pekli v krušnih pečeh. V srednjem veku se je v mestih in na trgu razvila pekovska obrt. Peki so se združevali v cehe, kjer so imeli strogo določena pravila. Kruh je v zgodovini človeštva pomenil zelo veliko. Pomembno vlogo igra tudi v zdravilstvu. Prastaro zdravilo za rane naj bi bilo namočeno pšenično zrnje, otrobi ali kruh v mleku zaviti v krpo.

Topli kruhovi obkladki pa naj bi pomagali proti glavobolu ter bolečinam v hrbtu.

O tem, kako naj bi kruh prišel na Slovensko oz. melje, pa pričajo nekatere pripovedke. Iz Koroške prihaja pripovedka, kjer naj bi mati Drava poslala ribiča po dva hlebca kruha. Enega belega in enega rženega. Ribič je takrat naredil vse, kar mu je bilo rečeno in vrgel je hlebca v Dravo, nato je Drava poplavila. Ko je voda odtekla je začela zemlja odganjati rž in rumeno pšenico.

Vse bolj se ugotavlja, da na Slovenskem kruh sploh ni bila glavna jed vsakdana in da ga ponekod sploh niso poznali. Na slovenskem ga v zapiskih omenjajo že v 13. stoletju. Slovenski kmetje so o kruhu govorili z vso spoštljivostjo. Tudi mlinarji so bili zelo iskani botri ali poročne priče, saj so h krstu, birmi ali na svatbo prinesli beli kruh. V nekaterih alpskih območjih pa je kruh nadomeščala polenta. Kruh ima dolgo zgodovino, še danes pa je polemika številnih politik in oblasti.

V soboto 13. maja so člani vojniškega Vinogradniško vinarskega društva pripravili že 14. praznik vina, kruha in salam. Podelili so priznanja za vino letnik 2016, za najboljše salame in razstavili kruh iz »mamine peči«. Iskrene čestitke vsem prejemnikom priznanj in hvala organizatorjem za povabilo med domače ljudi.

Vir: Zgodovina kruha - Koroške pekarne, Andrej Goljat: Kruh, Kruh nekoč in danes - Raziskovalna naloga učencev OŠ Šempeter