Kruh je krojil zgodovino človeštva. Če vprašate mene,
ga kroji še danes. Ljudi je delil (žal jih deli še danes) na revne in bogate,
site in lačne, na gospodarje in podložnike, predstavljal je plačilno sredstvo
in davčno merilo.
Nekoč so svoje delo ljudje v pradavnini prikazovali s
slikami, ki so jih risali na jamske stene in nekatere izmed teh slik so
ohranjene še danes. Te prikazujejo dejavnost, kako so nabirali zrnja divje
pšenice. Kruh so poznali že stari Egipčani 6000 let pr.n.š., o čemer pričajo
slike v mogočnih grobnicah faraonov. Okoli leta 1000 pred Kristusom so v Egiptu
odkrili bel kruh, ki velja za enega izmed prvih modernih kruhov. V Egiptu je
bilo čez čas znanih do trideset vrst kruha. Kasneje so vso tehnologijo za peko
kruha od Egipčanov prevzeli Grki, ki so svoje spretnosti nato prenesli še v
ostale dele Evrope. V Rimu je bilo znano prepričanje, da je kruh bolj zdrav od
mesa.
Znano je, da se je skozi zgodovino kazal socialni
status prebivalstva ravno po barvi kruha, ki je bil del obroka. Revnejši ko so
bili, temnejši kruh so jedli, to pa zato, ker je bila bela moka dražja.
V srednjem veku so kmetje svoja zrna nosili v mlin,
kjer jih je mlinar zmel v moko. Vsega pridelka naenkrat niso nikoli prinesli, vsakič
po nekaj malega. V letih lakote so mešanicam mok dodajali tudi druge sestavine,
kot so krompir, fižol, lanene glavine ali pa celo tudi drobir notranjega dela
lubja. Za vzhajanje testa so nekoč uporabljali drože, včasih tudi ostanke testa
prejšnje peke. Kvas se je uveljavil šele po prvi svetovni vojni. Testo so
mesili v lesenem koritu, po 19. stoletju pa v mentrgah (miza, ki ima pod seboj
korito globoko do 30 cm in je pokrita s pokrovom), še danes te mize z mentrgo
uporabljajo v kmečkih hišah. Kruh so pekli v krušnih pečeh. V srednjem veku se
je v mestih in na trgu razvila pekovska obrt. Peki so se združevali v cehe,
kjer so imeli strogo določena pravila. Kruh je v zgodovini človeštva pomenil
zelo veliko. Pomembno vlogo igra tudi v zdravilstvu. Prastaro zdravilo za rane naj
bi bilo namočeno pšenično zrnje, otrobi ali kruh v mleku zaviti v krpo.
Topli kruhovi obkladki pa naj bi pomagali proti
glavobolu ter bolečinam v hrbtu.
O tem, kako naj bi kruh prišel na Slovensko oz. melje,
pa pričajo nekatere pripovedke. Iz Koroške prihaja pripovedka, kjer naj bi mati
Drava poslala ribiča po dva hlebca kruha. Enega belega in enega rženega. Ribič je
takrat naredil vse, kar mu je bilo rečeno in vrgel je hlebca v Dravo, nato je
Drava poplavila. Ko je voda odtekla je začela zemlja odganjati rž in rumeno pšenico.
Vse bolj se ugotavlja, da na Slovenskem kruh sploh ni
bila glavna jed vsakdana in da ga ponekod sploh niso poznali. Na slovenskem ga
v zapiskih omenjajo že v 13. stoletju. Slovenski kmetje so o kruhu govorili z
vso spoštljivostjo. Tudi mlinarji so bili zelo iskani botri ali poročne priče,
saj so h krstu, birmi ali na svatbo prinesli beli kruh. V nekaterih alpskih
območjih pa je kruh nadomeščala polenta. Kruh ima dolgo zgodovino, še danes pa
je polemika številnih politik in oblasti.
V soboto 13. maja so člani vojniškega
Vinogradniško vinarskega društva pripravili že 14. praznik vina, kruha in salam.
Podelili so priznanja za vino letnik 2016, za najboljše salame in razstavili
kruh iz »mamine peči«. Iskrene čestitke vsem prejemnikom priznanj in hvala
organizatorjem za povabilo med domače
ljudi.
Vir: Zgodovina kruha - Koroške
pekarne, Andrej Goljat: Kruh, Kruh nekoč in danes - Raziskovalna naloga učencev
OŠ Šempeter